Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke.

Globalna vas

Dejana Bradarić, Irska

Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno.

Pia Kobal Snoj, Nemčija/ZDA

Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.

Aleš Triler, Švedska

Aleš Triller, Švedska

Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.

Esther Jerina, Poljska

V oddaji gostimo izseljenko v Švico, ki nam bo glede na svoje strokovne izkušnje z duševnim zdravjem odgovorila na nekaj vprašanj v zvezi s čustvenim spopadanjem s krizo novega koronavirusa.

Petra Zajc, Švica

Aurora Jana Frank se je novembra, ob začetku dolge zime, preselila na Islandijo. "Nikoli si nisem mislila, da bom pristala na tako mrzlem delčku naše Zemlje."

Jana Aurora Frank, Islandija

Marta Lamovšek je končala podiplomski študij fotografije na umetnostni univerzi Central Saint Martin College of Art & Design v Londonu in se odtlej uveljavila kot priznana fotografinja in vizualna umetnica. Bila je med petnajstimi najboljšimi študenti umetnosti svoje generacije v Veliki Britaniji, med drugim je sodelovala z velikimi imeni, kot sta recimo Ann Summers in Impuls Tanz Vienna med institucijami ter Vivienne Westwood med svetovno priznanimi umetnicami in umetniki. Pred sedmimi leti jo je pot zanesla v Dubaj – za nekaj mesecev ali pa pol leta –, a se je, kot se to zgodi, če svetovljanski in za novosti odprt človek sproti spreminja svoje načrte, zavleklo. Zdaj v državi, kjer potek življenja močno določajo gospodarski interesi in kjer je rasna diskriminacija tesno vpeta v družbeno strukturo, fotografira portrete navadnih ljudi z različnimi ozadji ter njihove podobe z domiselnimi in pogosto preprostimi dodatki v obliki pregrinjal ali pa okraskov povzdiguje v nekaj, čemur pravi veličastni jaz portretiranca – na raven, na kateri so vsi – ne glede na rasno ali socialno ozadje – enaki.

Marta Lamovšek, Dubaj

Globalna vas je v goste povabila antropologinjo Tino Zgonik, ki že leta prebiva v La Pazu, (administrativnem) glavnem mestu Bolivije. Gre za državo, ki ima poleg Paragvaja najvišji odstotek indijanskega prebivalstva v Južni Ameriki. V intervjuju obravnavamo cel kup z naše perspektive nenavadnih fenomenov, povezanih z vsakdanjim življenjem tamkajšnjega prebivalstva - na primer o dejstvu, da bolivijski otroci (skoraj) nikoli ne jokajo - pa tudi posebnosti v boju proti novemu koronavirusu, kot je močna vera v vsemogočnost klorovega dioksida, ki sicer na splošno velja za 'zdravilo zoper vse'.

V Boliviji je bolezen živa in se da z njo pogovoriti

Tjašin nekdanji partner je pred leti "kupil" (pravila v državi namreč velijo, da zemlje ne moreš kupiti, lahko pa jo vzameš v 60-letni najem) parcelo na podeželju Gane. Tam sta uredila ekološko usmerjeno namestitveno poslopje, ki sta ga sprva nameravala upravljati na daljavo, a se je to zaradi izginjajočih lopat, barve za fasado in druge (gradbene) opreme ter "zaradi kulturnih razlik", ki jih opisuje v pogovoru, izkazalo za težko izvedljivo. Tako sta se leta 2013 preselila v to vasico malih obrtnikov, zadnje štiri pa Tjaša prebiva v prestolnici Akri, kjer si je uredila dva umetniška studia. Za svoje motive najpogosteje izbira ljudi, predvsem ženske, ki po njenem mnenju izžarevajo samostojnost, zanesljivost, sposobnost ... in moč v kulturi, ki velja za matriarhalno.

Tjaša Rener, Gana

Daliborka Pejičić se je pred časom iz Ljubljane preselila na gozdnato, (še kar) neokrnjeno obrobje industrijskega mesta Prince George v Kanadi. Kjer pogreša predvsem kavo. Njen partner je odšel iz Slovenije k priletnemu stricu, ki živi v mestu Prince George province British Columbia v Kanadi, pomagat pri vsakdanjih opravilih in vzdrževanju doma. Tako se je pred letom in pol tudi sama preselila v kraj, ki denimo njenemu 19-letnemu sinu ne bi bilo preveč všeč, zato ga je pustila raje doma v Ljubljani. Naša sogovornica ugiba, da bi mu v Prince Georgeu manjkalo druženja "na slovenski/ljubljanski način", saj da ima kanadska mladina, ki raje sega po hokejskih palicah ali lovskih puškah kot poseda po terasah lokalov ob kavi ali pivu, drugačne predstave o tem, kaj je zabava. Kar zares popestri življenje na kanadskem podeželju, pa so, pravi Daliborka, tako rekoč vsakdanja srečanja z divjimi živalmi: medveda je recimo pri lomastenju po domači ogradi nazadnja zasačila pred le nekaj tedni.

Daliborka Pejičić, Prince George

Slovenska oblikovalka, znana predvsem po kreiranju ekstravagantnih klobukov, se trenutno ukvarja z butično proizvodnjo šmink. Leta se je redno zadrževala v enem svetovnih središč mode (in pokrival) v Londonu, kamor se je pred tremi leti preselila za stalno. Izselila se je, ker je umirjenost domačega okolja nanjo delovala utesnjujoče. Trenutno dela v eni najprestižnejših pokritih tržnic Burlington Arcade, kjer je s sodelavci uredila laboratorij in butik, kamor lahko petične stranke pridejo po šminko z unikatnim odtenkom, ki jo za razliko do večine proizvajalcev ličil - namešajo iz najosnovnejših sestavin.

Ana Lazovski, London

Strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo, kjer ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih oz. možne konflikte. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov. Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.

Marko Marovt, Norveška

Marko Porenta živi v mestu Marsaskala na Malti. Je zagrizen čebelar, ki se ukvarja tudi z avtohtono malteško vrsto, ne razume pa nacionalnega športa: lova na razne vrste ptičev. "Ne razumem, zakaj Maltežani streljajo tudi zaščitene vrste, denimo štorklje, flaminge, orle in druge. Golobi pa so zaščitena vrsta. Če ima sosed na strehi golobe in ti kaj poserjejo, ptičev ne smeš ustreliti, ker greš lahko v zapor."

Marko Porenta, Malta

Sociologinja Kristina Furlan se je po uspešno končanem semestru na Univerzi v Seulu odločila do konca izkoristiti možnost bivanja v Južni Koreji, ki ji jo nudi viza, in preselila v Jumunjin. Gre za ribiško "vasico", ki izpolnjuje vse kriterije tega, čemur bi pri nas rekli mesto. Trenutno je zaposlena v trajnostno naravnanem hostlu, ki s pričetkom delavnika ob 12.00 močno odstopa od siceršnjega korejskega odnosa do dela, ki pa veliko pove tudi o njihovem dojemanju (smisla) življenja.

Kristina Furlan, Južna Koreja

Ne boste verjeli, kje vse uspevajo Slovenci.

hubhopper

Globalna vas

hubhopper